»Tone Stojko, samoiniciativni garač, je bil s sprva skromno, nato pa z vedno bolj sofisticirano fotografsko opremo, obvezno prenosno lestvijo in izjemnim občutkom za sosledje dogodkov vedno znova na pravem mestu. Tudi takrat, ko je med množico protestniških transparentov v objektiv svojega fotoaparata ujel tistega z napisom Naša jeza je brezmejna.«

»Ni kaj čakati, Stojko nas bo že našel, kot nas je zadnje pol stoletja.«

»Jaz fotografiram že od leta 1968 in včasih je bilo tako, da so miličniki ščitili protestnike, danes je pa tako, da so policaji napadali protestnike.«

»Demonstracije fotografiram že dvainpetdeset let in še nikoli nisem doživel česa podobnega.«

»doslej najobsežneje predstavila fotografski opus Bojana Radoviča in ga soočila s postavljanjem vprašanj o mediju fotografije in njegovih pomenih«

»je namen razstave ovrednotiti ta pomembni fotografski opus, saj fotografija ostaja medij, ki še zmeraj odločilno prispeva h kolektivnemu spominu družbe.«

»Škrjanec v tem delu ostaja zvest samemu sebi in svoji značilni govorici lepega in spretnega pogovornega idioma, ki beleži konkretne reči in zapisuje imena bližnjih, 'brez zadrege se vtika v vse mogoče'; si zastavlja vprašanja in je naravnan na iskanja, ki iščejo z vsemi čutili; a še vedno primarno s pogledom in pa s tipom (dotikom).«

»Vendarle pa sva na začetek postavila barvne fotografije. To je tisto, kar nas preseneti, kar je v njegovem opusu drugačno, doslej nevideno.«

»Že v zgodnjih osemdesetih letih, pa tudi pozneje, se mi je zdelo, da bi bilo fino videti gledališče skozi občutljivo fotografovo oko. Da je gledališka fotografija lahko samostojna umetnost.«